(povzeto po http://www.turizem-miklavz.si/index.php/znamenitosti#Cerkev)
Cerkev sv. Miklavža se prvič omenja v pisnih virih v letu 1382. Vetrinjski menihi so namreč 24. marca tega leta prosili gospode Ptujske, da jim zaščitijo njihove podložnike pri Miklavžu na Dravskem polju (Sand Nicla in dem Tra(o)feld). S tem zapisom je cerkev ena najstarejših na območju Dravskega polja sploh.
Cerkev je zidana v romanskem slogu, nastajala pa je postopoma. Današnjo podobo z zvonikom poznogotske gradnje iz začetka 16. stoletja je dobila v drugi polovici 17. stoletja. Iz tega časa (1662) je bil tudi prvi bronasti zvon, ki ga je vlilo podjetje Rostauscher iz Gradca. Na zvonu so bile podobe sv. Miklavža, sv. Jurija, Žalostne matere božje in Kristusovega telesa. Drugi in tretji zvon sta se oglasila v letih 1745 in 1778, v času, ko so cerkev obnavljali. Cerkev sestavljajo prizmatičen zvonik, pravokotna ladja ter enako širok in visok, 3/8 sklenjen prezbiterij s pritlično zakristijo ob svoji južni strani. Obdaja jo pokopališče, katerega obzidje krepijo oporniki, vhod vanj pa poudarja stopničasto oblikovano čelo. V severni steni, deloma pokriti še z originalnim romanskim ometom, je pri tleh vzidan vrh rimskega nagrobnika z dvema levoma ob strani in golim genijem v sredini. V južni steni so ohranjeni sledovi dveh visoko lociranih romanskih oken, dveh nivojsko in po velikosti različnih poznogotskih oken ter sled naslikanega okrogloločnega venčnega zidca. Zunanjščina je preprosta, kar velja tudi za zakristijo s skromnim pristrešnim talnim zidcem. V notranjščini cerkve vodi na zidano pevsko emporo originalno levo stopnišče. Oltar je po starem kronogramu: DIVo NICoLao seMper gLorIa honor qVoqVe sodeč iz leta 1718, vendar gre pri njem za dvofazni izdelek, katerega starejši del je nastal že okoli leta 1705, mlajši, od konjiškega kiparja Mihaela Pogačnika, pa okoli leta 1717. Gre za bogato in kvalitetno delo našega podeželskega baroka, ki se je edino ohranilo od prvotne cerkvene oprave. Cerkev je, po slogu sodeč, nastala v drugi polovici 13. stoletja kot podružnica hočke pražupnije. Obsegala je nižjo, ravno stropano in nekaj krajšo ladjo, strešni stolpič in neznan, vendar verjetno apsidalen vzhodni zaključek. Od nje je še ohranjena ladja z visoko ležečima polkrožno sklenjenima oknoma na južni –, in ostanki plastovito fugiranega ometa na severni strani. Pri njeni gradnji je bilo uporabljenih več rimskih spolij, med njimi omenjeni ovršnik velikega nagrobnika. Pri prenovi cerkvene fasade so našteli 27 vzidanih kamnov iz rimskega obdobja, kar zgolj potrjuje (skupaj z ohranjenimi gomilami) močno prisotnost rimskih kolonistov na tem območju. V začetku 16. stoletja so ladji prizidali zvonik, ki so ga vstavili v njeno zahodno fasado ter ga na južni strani okrasili z veliko fresko sv. Krištofa, zaščitnika pred nenadno smrtjo. Leta 1662 so ladjo dvignili za slab meter in jo opečno obokali, ji na vzhodu prizidali njen sedanji slavoločni del ter enako širok in visok, triosminsko sklenjen prezbiterij z malce mlajšo pritlično zakristijo na južni strani. Takrat so tudi zazidali stari okni ter prebelili tri nova večja, enaka onim trem v prezbiteriju. Oba vhoda (v ladjo in na emporo) s severne strani ladje sta bila zazidana že v 13. stoletju. Miklavška cerkev je (s kratkim prebliskom) ostala podružnica (nad)župnije Hoče vse do leta 1962, ko je bila ustanovljena samostojna župnija Miklavž ob Dravi.
